Avtor: Urednik

Servis viličarjev Ljubljana: hitra storitev brez zapletov.

Ko smo v podjetju povečali obseg skladiščnega poslovanja, je bil nakup dodatnega viličarja neizogiben. Ker gre za ključno opremo, smo se zavedali, da moramo imeti tudi zanesljivega partnerja za vzdrževanje. Po priporočilu znanca sem se obrnil na lokalni servis viličarjev Ljubljana. Že ob prvem stiku sem dobil občutek, da imajo izkušnje in razumejo, kaj pomeni učinkovito delovanje v industrijskem okolju.

Prvi pregled so opravili hitro, brez zapletov. Pregledali so zavore, hidravliko, gume in električni sistem. Našli so obrabljeno zavorno ploščico in jo zamenjali na licu mesta. Vse so mi razložili, svetovali glede nadaljnje uporabe in predlagali, da uvedemo redno letno vzdrževanje. Nisem dolgo razmišljal, s servis viličarjev Ljubljana smo podpisali pogodbo, kar se je izkazalo za pametno potezo.

Od takrat naprej vse poteka brez težav. Viličar je vedno pripravljen na delo, tudi v zahtevnejših razmerah. Ko se pojavi najmanjša težava, jih pokličem in so pogosto na terenu še isti dan. Cene so poštene, pristop pa oseben, kar cenim bolj kot karkoli drugega.

Servis viličarjev Ljubljana: hitra storitev brez zapletov.

Servis viličarjev Ljubljana je za nas postal zaupanja vreden partner, brez katerega si težko predstavljamo vsakdanje delo. Ne ponujajo le popravila, ampak razumejo, da v ozadju vsake okvare stoji podjetje, ki ne more čakati. Zaradi njihove odzivnosti in strokovnosti je naše delo potekalo gladko tudi v najbolj napornih obdobjih, kot so decembrske zaloge ali izredna naročila. Tovrstna zanesljivost v današnjem času pomeni ogromno.

Poleg rednega servisiranja so nam pri servis viličarjev Ljubljana pomagali tudi pri izbiri ustreznega dodatka – vilic za prevoz posebnih palet, ki jih uporabljamo pri enem od večjih naročnikov. Njihovi nasveti temeljijo na praksi, ne teoriji, zato jim popolnoma zaupamo.

Občasno nas tudi opozorijo na iztek življenjske dobe določenih delov, še preden pride do težav. Tako lahko pravočasno načrtujemo servis in se izognemo nepredvidenim stroškom. Ta proaktivni odnos je nekaj, česar ne dobiš povsod. V resnici se ne počutimo kot stranke, ampak kot dolgoročni partnerji v skupnem cilju – nemotenem delu.

Zunanja senčila so rešila moje probleme s soncem

Ko sem se nekaj časa nazaj preselil v novo hišo, so bila zunanja senčila zadnja reč, na katero bi pomislil. Jaz sem imel v glavi samo to, da sem dobil res odlično hišo, nekoliko bolj moderno, na odlični lokaciji. Ko pa je prišlo tisto prvo poletje, pa sem spoznal, da imam težavo. Okna niso imela nobenih senčil, zaves ali rulet. Zaradi tega je sonce pogosto pripekalo skozi okna v prostore, tako da so se ti precej segreli. Prav tako te je lahko sonce kar zaslepilo, kadar se je spustilo dovolj nizko. Tedaj sem tudi opazil, da zapravim kar nekaj denarja na energiji, saj mi klima skoraj cele dneve dela na polno.

Zato sem vedel, da moram prostore nekako zasenčiti. No tedaj pa so mi prvič na misel prišla zunanja senčila. To je namreč reč, ki se ti zdi samoumevna, ter nanjo ne pomisliš eksplicitno, dokler tega res ne rabiš. A sprva sem bil malo skeptičen. Nisem vedel, kako bi senčila izgledala na mojih oknih, kajti hiša je bila precej modernega stila. Zato sem moral res najti tista ustrezna senčila, ki bi se lahko lepo podala tudi zraven moderne hiše.

Zunanja senčila so rešila moje probleme s soncem

Zato sem začel iskati predvsem zunanja senčila, saj so se mi zdela še najbolj primerna za izgled, ki sem ga želel doseči. Poleg tega pa se mi je tudi zdelo, da bi bila ta še najbolj praktična, z vidika energetske učinkovitosti. Ta bi namreč zadržala toploto, predno pride do stekla oken. Tako se tudi ta nebi ogrela, ter v prostore ne bi prodrlo toliko vročine. 

Tedaj sem res kupil zunanja senčila za okna in moram reči, da je bila to precej pametna odločitev. Res sem lahko poskrbel za vse težave, s katerimi sem se prej srečal, ter imel končno prijetno temperaturo v prostorih, brez pretirane uporabe klime. Bilo so tudi precej praktična, ter sem jih lahko po potrebi čisto odprl, oziroma razgrnil. 

Tandem paragliding Soča: ko lebdiš nad smaragdno reko in zelenimi gozdovi

Če bi mi kdo pred letom dni rekel, da bom letela nad dolino Soče, bi se mu verjetno samo nasmehnila. Višin me je bilo vedno malo strah, pa tudi adrenalin nikoli ni bil nekaj, kar bi iskala. A nekega dne, med vikendom v Bovcu, sem sedela ob Soči in gledala ljudi, ki so jadrali visoko nad dolino. Zdelo se mi je tako mirno, skoraj poetično. Tako sem prvič slišala za tandem paragliding Soča.

Ideja me ni več izpustila. Naslednje jutro sem poklicala in rezervirala termin. Ko sem prišla na vzletišče, sem bila nervozna, a tudi polna pričakovanja. Inštruktor me je pomiril, razložil vse, pokazal opremo in najino pot. Nato sva stekla čez rob hriba in kar naenkrat sem bila v zraku.

Tandem paragliding Soča: ko lebdiš nad smaragdno reko in zelenimi gozdovi

Občutek, ko lebdiš nad smaragdno reko in zelenimi gozdovi, je nekaj, kar težko opišeš z besedami. Soča se je pod mano lesketala kot tekoče steklo, veter je šepetal, jaz pa sem samo dihala in opazovala svet z nove perspektive. Tandem paragliding Soča ni bil samo adrenalin, bil je globoko umirjen stik z naravo.

Po pristanku sem bila čisto prerojena. Ne zaradi višine ali poguma, temveč zaradi čistega občutka svobode, ki mi ga je ta izkušnja podarila. Včasih nas najbolj osrečijo stvari, ki so zunaj cone udobja. In zame je bila tandem paragliding Soča ena takih – nekaj, kar ostane s teboj za vedno.

Od tistega dne naprej se pogosto zalotim, kako znova preletavam trenutke iz zraka. Fotografije, ki jih je posnel inštruktor, me vedno nasmejijo. Ujet nasmeh, iskreno navdušenje in razgled, ki ga ne moreš videti drugače kot iz zraka. Tandem paragliding Soča mi je odprl novo razumevanje poguma, da ni vedno v drznosti, ampak v tem, da si dovolimo nekaj drugačnega. Vsakomur, ki razmišlja, bi rekla: poskusi. Soča iz zraka ni le lepa, je nepozabna. In občutek, ko pristaneš z rahlo tresočimi koleni in širokim nasmehom, je neprecenljiv.

Izlet na rafting Bovec je končno prišel na vrsto

Vsakič, ko smo se peljali na počitnice ali izlet v Bovec in se peljali ob kristalno čisti smaragdni reki Soči, je mož rekel, da bomo naslednjič, ko bodo otroci malo starejši šli na rafting Bovec na počitnice. In tako je z leti res prišel ta dan, da smo si lahko privoščili tudi mi spust po teh brzicah.

Mož je kot po navadi vse organiziral. Izbral je rafting Bovec za družine z otroci, kjer se starta nekje bolj na sredini, izven mesta, kjer so bolj divje brzice. Že med potjo do Bovca so se otroci in mož veselili zelo na glas, jaz pa se nekako nisem morala sprostiti. Že v naprej me je skrbelo, kako bo potekalo to drvenje in seveda strah, če kdo pade v vodo. Na kraj pričetka in vkrcavanja smo prišli pravočasno, celo nekaj minutk prezgodaj. Otroci so radovedno pogledovali okoli, od kje bodo prišli vodiči in kje si bomo oblekli zaščitna neoprenska oblačila.

Izlet na rafting Bovec je končno prišel na vrsto

Kmalu so nas poklicali v prostor, kjer so bila vsa ta oblačila in obutev za na čolne. Otroci so se smejali in si natikali prevelike čelade in čevlje, dokler nisem sama izbrala primerne velikosti za njih. Otrokom je bilo smešno, kako smo bili oblečeni in vsi smo se nasmejali sami sebi. Potem smo sledili vodiču do čolnov in ga skrbno poslušali, oziroma sem ga poslušala bolj sama, ker mi je bilo malo odgovorno zaradi otrok. Otroci so bili pa navdušeni in govorili vse povprek. Končno smo se namestili v čolne in prijeli za vesla. Vodič nam je tudi razložil kako jih uporabljamo in kdaj jih dvignemo, skratka moramo ga ves čas spremljati. Sledil je spust in nastala je tišina.

Slišati je bilo šumenje reke in glas vodiča, ki je dajal ukaze veslanja. Po nekaj minutnem spustu, sem se tudi jaz umirila, ko sem videla, da gre vse lepo mirno. Vmes je bilo nekaj ovinkov, kjer smo se morali nagniti skupaj s čolnom, malo nas je pošpricalo po obrazu.

Na koncu smo bili vsi zadovoljni te izkušnje in otroci so želeli, da pridemo vsako leto na rafting Bovec in ponovimo to izkušnjo.

Nosečnost po tednih me je naučila, da je ta pot polna malih mejnikov

Preden sem zanosila, si nisem predstavljala, da bom vsak teden tako nestrpno pričakovala novo številko. Ne zaradi koledarja ali praznikov, ampak zato, ker mi je nosečnost po tednih postala skoraj kot osebni vodnik. Nekaj, česar sem se lahko oprijela v času, ko je bilo vse novo in neznano.

Vsak teden sem komaj čakala, da izvem, kaj se dogaja v meni. Včasih sem si predstavljala, da otrok bere z mano, da tudi on ve, da je zdaj v 17. tednu in da mu prav zdaj rastejo trepalnice. Morda zveni naivno, ampak mi je pomagalo, da sem se počutila bližje temu majhnemu bitju.

Nosečnost po tednih mi je tudi olajšala pogovore z zdravnikom. Nisem več le noseča, ampak sem vedela, kje točno sem, kaj je običajno, kaj lahko pričakujem. Tudi kadar me je kaj zaskrbelo, sem imela občutek, da imam vsaj osnovno razumevanje, kaj se dogaja. In to me je pomirjalo.

Nosečnost po tednih me je naučila, da je ta pot polna malih mejnikov

Z vsakim tednom sem postajala bolj samozavestna. Nisem več samo pasivna opazovalka sprememb, postajala sem aktivna udeleženka tega procesa. Nosečnost po tednih me je naučila, da je ta pot polna malih mejnikov, ki si jih je vredno zapomniti in praznovati.

Zdaj, ko sem že čisto blizu konca, pogrešam tiste prve tedne navdušenja in odkrivanja. A hkrati vem, da se začne novo poglavje in da bo prav vsak teden, ki pride, nosil s seboj svojo zgodbo. Tako kot vsi doslej.

Vsak teden je bil priložnost, da sem se ustavila in zadihala. Da sem prepoznala, kaj se dogaja v meni in okoli mene. Nosečnost po tednih mi je dala občutek strukture v nečem, kar je bilo sicer čustveno zelo razgibano. Pomagala mi je tudi pri povezovanju z drugimi nosečnicami, lažje smo delile izkušnje, ko smo govorile o istem tednu, istih težavah in veselih trenutkih.

Ni šlo samo za številke, šlo je za občutek poti. In z vsakim tednom sem se počutila bolj pripravljeno na to, kar prihaja.

Zunanji masažni bazeni prinesejo toliko užitka in sprostitve, da si boš hvaležen vsak dan.

Če si kdaj sanjal o tem, da bi imel doma svojo malo oazo sprostitve, potem veš, da so zunanji masažni bazeni ena boljših investicij. Priznam, tudi jaz sem dolgo časa razmišljal, ali se splača ali ne. Ampak zdaj, ko ga imam, si res ne znam več predstavljati življenja brez njega.

Zunanji masažni bazeni prinesejo toliko užitka in sprostitve, da si boš hvaležen vsak dan.

Najprej sem mislil, da so zunanji masažni bazeni luksuz, ki je dostopen samo tistim, ki imajo ogromne hiše in bajne prihodke. Ampak, ko sem malo raziskal, sem ugotovil, da so na voljo različni modeli za različne proračune. In če malo preračunaš, koliko zapravimo za kakšne vikend oddihe v wellnessih, se dejansko izplača.

Ko sem se odločal, kaj sploh kupiti, sem moral upoštevati nekaj ključnih stvari.

  • Prva je bila velikost: ali potrebujem bazen samo za dva, ali hočem, da lahko povabim še prijatelje in naredimo mini wellness zabavo?
  • Potem je bilo treba razmisliti o številu šob in jakosti masaže. Nekateri zunanji masažni bazeni imajo več različnih programov, kar pomeni, da lahko prilagodiš masažo glede na to, ali si ravno prišel iz napornega treninga ali pa samo želiš sprostitev po dolgem dnevu.
  • Še ena pomembna stvar je vzdrževanje. Na srečo današnji zunanji masažni bazeni niso več takšen zalogaj, kot so bili nekoč. Filtri in avtomatski sistemi za čiščenje poskrbijo, da ni treba vsak teden čistiti vode.

Tudi ogrevanje je precej ugodno, še posebej, če dodaš kakšno toplotno črpalko ali solarni sistem. In ko enkrat padeš noter v to navado, je zunanji masažni bazen tisti kotiček, kamor greš po vsakem stresnem dnevu. Ne glede na letni čas, je nekaj res posebnega, ko sediš v topli vodi in gledaš zvezde. Poleg tega pa je to tudi super način za druženje. Ko pridejo prijatelji na obisk, se vse dogajanje spontano preseli v bazen. Klepet, smeh, sprostitev, vse na enem mestu.

Če še razmišljaš, naj ti povem: izplača se, ker prinese toliko užitka in sprostitve, da si boš hvaležen vsak dan.

Skuter znamke Peugeot bo belo modre barve

Župan Jure je s prijatelji sedel na klopci pod lipo na vrhu hriba kjer je imel svojo hiško.

S prijatelji so igrali človek ne jezi se in se nad vse zabavali. Ravno ko je bil Jure na vrsti da vrže kocko mu je zazvonil mobilni telefon. Klicali so ga s policijske postaje. V mestu se je na križišču med Glavno ulico in ulico ki pelje v hrib zgodila precej nenavadna nesreča. Gospod Polajnar je v križišču spregledal policaja, ki se je peljal po prednostni cesti in mu odvzel prednost. K sreči je bila hitrost na tem delu omejena na 30 kilometrov na uro in se ni nikomur nič hujšega zgodilo. Toda motor policijske postaje je bil popolnoma uničen. Komandir je prosil župana da bi se dobila na sestanku v njegovi pisarni saj bo potrebno kupiti novo motorno kolo. Ko sta spila kavico je župan Jure predlagal komandirju policijske postaje da po vzoru nakupa električnega vozila za zdravstveni dom kupijo tudi električno skuter.

Skuter znamke Peugeot bo belo modre barve

Župan je predlagal nakup trikolesnega skuterja znamke Peugeot, na električni pogon. Samo pomisli je dejal Jure v mestu bomo tako imeli že dve vozili na električni pogon. Mislim da tega nimajo niti v Glavnem mestu. Trokolesni skuter znamke Peugeot je bil res nekaj posebnega. Tudi komandir policijske postaje se je strinjal z županom, da je odločitev za nakup trikolesnika znamke Peugeot prava odločitev. Takoj sta poklicala dobavitelja in se dogovorila za ponudbo in dobavni rok. Slednji je bil nekoliko daljši, saj je bilo treba trikolesnik na novo pobarvati v modro belo barvo, kot to pritiče policijskemu vozilu. Ko so bili vsi pravno formalni postopki zaključeni je Rožnato mesto dobilo novo policijsko vozilo. Skuter trikolesnik znamke Peugeot na električni pogon je bil resnično nekaj posebnega.

Župan je ob predaji vozila policiji v uporabo poudaril, da je Rožnato mesto postalo prvo v državi, ki ima v javnih službah kar dve vozili na električni pogon.

Pravočasno napisana oporoka prepreči zaplete

Zunaj je dež rahlo rosil, ko se je sosedova družina zbrala v lepo urejeni odvetniški pisarni.

Sosed, spoštovan mož in oče, je pred kratkim po hudi bolezni preminil in za seboj pustil obsežno premoženje. Njegovi trije otroci, najstarejša hči in še dva sinova, so napeto sedeli pred odvetnikom za veliko hrastovo mizo, vsak s svojimi pričakovanji in skrbmi. Odvetnik je s pomirjenim glasom povedal, da je bil njihov oče zelo preudaren človek, zelo natančno je določil, kako in komu naj se razdeli njegovo premoženje. Oporoka je bila napisana.

Pravočasno napisana oporoka prepreči zaplete

Otroci so si izmenjali poglede in nestrpno pričakovali nadaljevanje. Nihče od njih ni vedel kaj točno lahko pričakujejo. Spomnili so se zgodb o družinah, ki so se zaradi dediščine sprle in razpadle. Toda sosed je je bil mož reda in miru, zato je bila oporoka tudi pravočasno napisana. In odvetnik je začel z branjem. Najprej je povedal, da je v oporoki zapisano, da hiša na obali pripada hčerki. Imela jo je najraje in zanjo tudi najbolje skrbela. Vidno si je oddahnila, izjemno si je želela te hiše. Srednjemu sinu, tako pravi oporoka, je bilo zapuščeno družinsko podjetje. V obrazložitvi je še dopisal, da je vanj vložil največ truda in svojega znanja pri razvijanju. Hvaležno je prikimal. Najmlajši sin postal nekoliko nemiren, odvetnik pa je nadaljeval, da mu je zapustil denarno naložbo v delnice in obveznice ter svojo zbirko starih knjig. Vedel je, da najmlajši ceni zgodovino in umetnost.

Najmlajšemu je ta zbirka res veliko pomenila. Poleg materialne razdelitve pa je oporoka imela zapisano še nekaj drugega, pismo namenjeno vsem trem otrokom. V njem je izrazil svojo ljubezen do njih in posebej poudaril, da si želi, da ostanejo še naprej povezani, ne glede na to kaj je kdo dobil. Vsi v pisarni so ob koncu branja imeli solzne oči. Ko so zapuščali odvetniško pisarno, ni bili sporov, nejevolje ali zamere.

Vsak je dobil tisto, kar si je zaslužil in kar mu je pomenilo največ. Sosedova premišljena oporoka je preprečila konflikte in ohranila družinsko harmonijo.

Napolnjen lovski nahrbtnik za rojstno dnevno darilo

Povabljeni smo bili na rojstni dan moževega prijatelja. Dogovorjeno je bilo, da bomo vsi prinesli nekaj sladkega. Razmišljala sem, kaj bi spekla od peciva. Ker nikakor nisem dobila ideje, sem poklicala še druge prijateljice, ki so bile prav tako povabljene na rojstni dan, kaj bodo one pripravile.

Napolnjen lovski nahrbtnik za rojstno dnevno darilo

Tudi one so se spraševale, kako se bomo organizirale, zato smo se dogovorile, da se dobimo en dan po službi na pijači. Moža sem vprašala, kako bomo z darilom in je rekel, da so se že pogovarjali, da bi mu kupili lovski nahrbtnik, ker je lovec. Prišel je dan ,ki smo ga določile za srečanje in se dobile pozno popoldan v kavarni. Hitro smo pričele klepetati kar povprek, saj se že dolgo nismo videle. Ena je predlagala seznam sladic in potem si vsaka izbere eno, katero bo naredila. Res ni bila slaba ideja. Povedala sem, da je rekel mož, da mu bodo kupili lovski nahrbtnik in glede na to, da bomo zbrali vsi skupaj denar, bi lahko kupili še kakšno malenkost, ki po navadi spada v lovski nahrbtnik vsakega lovca. Predlagale smo, da kupimo še stekleničko žgane pijače, eno baterijo in ene lovske dokolenke. Ker smo bile blizu nakupovalnega centra, smo se odločile, da se kar odpravimo in kupimo še te stvari. Dokler nismo našle vseh stvari in jih kupile, smo hodile skupaj, nato pa smo šle vsaka po svoje še po opravkih in v trgovine. Dogovorjene smo bile za sladice in tudi polovico darila smo kupile, več kot pohvalno, smo si rekle. Domov sem prišla kar precej pozno. Mož je bil še vedno na računalniku in si ogledoval nahrbtnike.

Rekel je, da je on zadolžen, da ga izbere. Povedala sem mu, kakšno idejo smo dobile za dodatke v lovski nahrbtnik in bil ja prav vesel, da smo se to spomnile. Hitro sem naredila seznam potrebnih sestavin za sladico in si vse pripravila za naslednji dan. Do praznovanja smo imele le še dva dni.

Luka Koper me je zelo fascinirala

Nekaj mesecev nazaj sem imel priložnost, da sem sodeloval v projektu, ki je bil povezan z Luko Koper. Tega pa sem se zelo razveselil, kajti Luka Koper me je že kar nekaj časa sedaj zanimala, saj sem si zavedal, kakšen pomen ima za Slovenijo, glede logistike. Koper je namreč veliko več kot le pristanišče. Povezuje praktično celoten svet in njegov ladijski promet. Preko tega torej pride ogromno tovora, ki lahko nato začne prehajati v notranjost celine. 

Ker pa sem delal tudi sam v okviru logistike, pa sem se nato znašel pri sodelovanju z Luko Koper. Tega pa sem se, kot sem že prej rekel, res zelo veselil. Zel ome je namreč natančneje zanimalo, kako vsa ta logistika deluje, saj sem vedel, da tukaj zagotovo ne gre za kakšen čisto enostaven sistem logistike. Luka Koper namreč skrbi tudi za to, da se lahko tovor ustrezno distributira iz ladijskega prometa, na cestnega in železniškega, kar pa me je zanimalo, kako lahko to čim bolj nemoteno poteka.

Luka Koper me je zelo fascinirala

Ko pa sem preživel nekaj več časa v Luki Koper, pa sem lahko spoznal tudi, kako je samo skladiščenje pomembno za logistični predel tega. Tukaj sem namreč lahko videl, kako velika skladišča se namreč nahajajo v Kopru. Glede na količino tovora, ki pa pride v Koper, pa me to tudi nekako ni presenečalo, saj sem vedel, da se mora ves ta tovor tudi nekje skladiščiti, predno se razvozi naprej, oziroma se naloži. Zato pa Luka Koper tudi skrbi za zelo dobro organizacijo in urejanje teh skladišč, saj se mora točno vedeti, kateri tovor se nahaja v skladiščih in pa kje. 

Tako pa sem v temu času lahko res izvedel ogromno o Luki Koper, ter sem se o le tej res veliko naučil. Zato pa je bil ta čas zame zelo poučen in pa mi je še povečal zanimanje za to tematiko.