Običajno so sončne oziroma solarne celice kar silicijeve rezine s premerom od 10–15 centimetrov. Njihova naloga je, da generirajo določeno enosmerno napetost pri polni osvetlitvi. Za večji del aplikacij so tovrstne celice sestavljene v posebne module, ki imajo torej večje število celic. Slednje so povezane v serijo.
Sicer pa se kristalni silicij lahko pojavlja v dveh različnih oblikah. Lahko je v obliki mono ali pa polikristala. Med seboj se razlikujeta samo po kristalni mreži. Za monokristal je značilno, da je izjemno urejena kristalna mreža silicijevih atomov. Lahko trdimo, da v njegovi strukturi ni napak. Po drugi strani pa je polikristalni silicij sestavljen iz več posameznih kristalov.
Najboljše sončne celice iz kristalnega silicija imajo izkoristek okoli 25 %
Za najboljše solarne celice iz kristalnega silicija je značilno, da imajo izkoristek nekje okoli 25 odstotkov. Za komercialne tovrstne celice je na primer znano, da imajo izkoristek precej manjši. Ta se giblje med 15 in 19 %. Res pa je, da njihov izkoristek iz leta v leto narašča, in sicer na račun optimizacij struktur pa tudi novih tehnologij.
Poznane so tudi amorfne sončne celice, ki so izdelane iz amorfnega silicija. Tovrstne celice pa vsebujejo nekaj odstotkov vodika. Zanj je značilno, da lahko kar precej zmanjšuje same učinke neurejenosti materiala. Omogoča, da se ga lahko dopira kot p ali pa n tip.
Posamezne plasti v amorfnih celicah morajo biti zelo tanke
Če želimo zagotoviti dovolj učinkovito oziroma uspešno zbiranje svetlobno generiranih elektronov ter vrzeli, moramo omogočiti, da so posamezne plati v amorfnih celicah dovolj tanke. Ker pa seveda tanke solarne celice ne bi zmogle absorbirati dovolj sončne svetlobe, jih je treba praviloma spojiti več, in sicer zaporedno v tandemske celice.
Najboljši izkoristek za amorfne solarne celice pa je večji kot 13 %.