Moji najlepši spomini na otroštvo se skoraj vsi začnejo na istem mestu – med oljkami. Vsako jesen smo se z družino zbrali na našem majhnem oljčniku, kjer je bil dan vedno prežet z vonjem po lesu, zemlji in tistem značilnem, skoraj sladkem vonju oljčnih plodov. Takrat še nisem razumela, zakaj se odrasli tako trudijo, da nastane tisto dragoceno domače olivno olje, ki smo ga imeli za pol domačije. Meni se je zdelo samo delo, pa še precej naporno.
Šele mnogo let kasneje, ko sem se odselila in začela kuhati sama, sem spoznala razliko. Kupovala sem različna olja, dražja, cenejša, a nobeno ni imelo tiste globine, ki jo je imelo naše domače olivno olje. Tistega pikantnega zaključka na jeziku, tiste svežine, ki jo začutiš takoj, ko kapljico povonjaš. Takrat sem prvič zares razumela, zakaj smo kot otroci morali biti previdni, ko je babica prinesla steklenico in rekla, da je to za posebne jedi. To ni bilo samo olje. To je bil del družinske tradicije.

Pred dvema letoma sem se odločila, da bom ponovno sodelovala pri obiranju. Ne iz nostalgije, ampak ker sem začutila potrebo po tem, da se povežem s koreninami. Ko sem prvi olivni grč odtrgala z veje, me je preplavil enak občutek kot nekoč. Delo je bilo naporno, a hkrati pomirjujoče. Ko smo plodove odpeljali v torkljo in sem opazovala prvi curek svežega domačega olivnega olja, sem imela občutek, da sem del neke stare, skoraj obredne zgodbe.
Ko sem olje prinesla domov, sem ga prvič uporabila preprosto – na kosu kruha. Ta trenutek me je dobesedno vrnil v otroštvo. Isto srečanje okusa in spomina. Zdaj ga uporabljam vsak dan.
Najbolj me pa gane to, da domače olivno olje ni samo hrana. Je zgodba. Je čas, ki ga preživiš z ljudmi, ki jih imaš rad.
In mislim, da je prav v tem čar. Domače olivno olje nikoli ni samo olje. Je občutek doma. Je spomin. Je košček življenja, ki ga preliješ čez jed in hkrati čez srce.








