Preden sem zanosila, si nisem predstavljala, da bom vsak teden tako nestrpno pričakovala novo številko. Ne zaradi koledarja ali praznikov, ampak zato, ker mi je nosečnost po tednih postala skoraj kot osebni vodnik. Nekaj, česar sem se lahko oprijela v času, ko je bilo vse novo in neznano.
Vsak teden sem komaj čakala, da izvem, kaj se dogaja v meni. Včasih sem si predstavljala, da otrok bere z mano, da tudi on ve, da je zdaj v 17. tednu in da mu prav zdaj rastejo trepalnice. Morda zveni naivno, ampak mi je pomagalo, da sem se počutila bližje temu majhnemu bitju.
Nosečnost po tednih mi je tudi olajšala pogovore z zdravnikom. Nisem več le noseča, ampak sem vedela, kje točno sem, kaj je običajno, kaj lahko pričakujem. Tudi kadar me je kaj zaskrbelo, sem imela občutek, da imam vsaj osnovno razumevanje, kaj se dogaja. In to me je pomirjalo.
Z vsakim tednom sem postajala bolj samozavestna. Nisem več samo pasivna opazovalka sprememb, postajala sem aktivna udeleženka tega procesa. Nosečnost po tednih me je naučila, da je ta pot polna malih mejnikov, ki si jih je vredno zapomniti in praznovati.
Zdaj, ko sem že čisto blizu konca, pogrešam tiste prve tedne navdušenja in odkrivanja. A hkrati vem, da se začne novo poglavje in da bo prav vsak teden, ki pride, nosil s seboj svojo zgodbo. Tako kot vsi doslej.
Vsak teden je bil priložnost, da sem se ustavila in zadihala. Da sem prepoznala, kaj se dogaja v meni in okoli mene. Nosečnost po tednih mi je dala občutek strukture v nečem, kar je bilo sicer čustveno zelo razgibano. Pomagala mi je tudi pri povezovanju z drugimi nosečnicami, lažje smo delile izkušnje, ko smo govorile o istem tednu, istih težavah in veselih trenutkih.
Ni šlo samo za številke, šlo je za občutek poti. In z vsakim tednom sem se počutila bolj pripravljeno na to, kar prihaja.