Če bi mi kdo pred letom dni rekel, da bom letela nad dolino Soče, bi se mu verjetno samo nasmehnila. Višin me je bilo vedno malo strah, pa tudi adrenalin nikoli ni bil nekaj, kar bi iskala. A nekega dne, med vikendom v Bovcu, sem sedela ob Soči in gledala ljudi, ki so jadrali visoko nad dolino. Zdelo se mi je tako mirno, skoraj poetično. Tako sem prvič slišala za tandem paragliding Soča.
Ideja me ni več izpustila. Naslednje jutro sem poklicala in rezervirala termin. Ko sem prišla na vzletišče, sem bila nervozna, a tudi polna pričakovanja. Inštruktor me je pomiril, razložil vse, pokazal opremo in najino pot. Nato sva stekla čez rob hriba in kar naenkrat sem bila v zraku.
Občutek, ko lebdiš nad smaragdno reko in zelenimi gozdovi, je nekaj, kar težko opišeš z besedami. Soča se je pod mano lesketala kot tekoče steklo, veter je šepetal, jaz pa sem samo dihala in opazovala svet z nove perspektive. Tandem paragliding Soča ni bil samo adrenalin, bil je globoko umirjen stik z naravo.
Po pristanku sem bila čisto prerojena. Ne zaradi višine ali poguma, temveč zaradi čistega občutka svobode, ki mi ga je ta izkušnja podarila. Včasih nas najbolj osrečijo stvari, ki so zunaj cone udobja. In zame je bila tandem paragliding Soča ena takih – nekaj, kar ostane s teboj za vedno.
Od tistega dne naprej se pogosto zalotim, kako znova preletavam trenutke iz zraka. Fotografije, ki jih je posnel inštruktor, me vedno nasmejijo. Ujet nasmeh, iskreno navdušenje in razgled, ki ga ne moreš videti drugače kot iz zraka. Tandem paragliding Soča mi je odprl novo razumevanje poguma, da ni vedno v drznosti, ampak v tem, da si dovolimo nekaj drugačnega. Vsakomur, ki razmišlja, bi rekla: poskusi. Soča iz zraka ni le lepa, je nepozabna. In občutek, ko pristaneš z rahlo tresočimi koleni in širokim nasmehom, je neprecenljiv.