Od nekdaj sem imela poseben odnos do nakita, a verižice imajo zame posebno mesto. Ne gre zgolj za okras, vsaka verižica, ki jo nosim, nosi svojo zgodbo. Prvo sem dobila za birmo, zlato, s preprostim obeskom križca. Dolga leta sem jo nosila vsak dan, postala je skoraj del mene. Kasneje sem si nekaj verižic kupila sama, ob posebnih priložnostih, kot spomin na neko obdobje ali potovanje.
Zadnja, ki sem jo dodala v svojo zbirko, je nežna srebrna verižica z majhnim luninim kamenčkom. Kupila sem jo na sejmu domače obrti, narejena je bila ročno, z veliko pozornosti. Ta verižica me vsak dan spomni, da ni treba veliko, da se počutim lepo. Tudi na dneve, ko oblečem preprosto majico in kavbojke, mi ena samcata verižica doda tisto nekaj, pridih elegance, nekaj mojega.
Verižice niso le modni dodatek, zame so tudi čustveni spremljevalci. Ko sem nervozna, se je dotaknem. Ko nekaj praznujem, si jo nadenem z veseljem. In kadar sem koga pogrešala, sem jo nosila kot opomnik nanj. Morda je ravno to tisto, zaradi česar verižice nikoli ne izgubijo svojega pomena, ker so tiha pripovedovalka osebnih zgodb.
Vsakič, ko jih pospravim ali zamenjam, se na kratko ustavim, pogledam jih in se spomnim, kje sem bila, kaj sem občutila, ko sem jih dobila. In vsakič znova ugotovim, da je v drobnih stvareh pogosto skrita največja moč. Verižice so res nekaj več kot le kos kovine. So mali zakladi vsakdana.
Moja zbirka verižic se s časom širi, a nikoli impulzivno. Vsaka nova verižica pride z razlogom – ob zaključku pomembnega projekta, po težkem obdobju ali kot darilo sebi ob novem začetku. Imam jih različnih oblik in dolžin: tanke in elegantne, robustne in opazne, pa tudi simbolične, z obeski srčkov, zvezdic, inicialk.
Najraje jih nosim plasteno, dve ali tri hkrati, saj tako vsaka dobi svoj trenutek, a skupaj ustvarijo harmonijo. Verižice mi omogočajo, da tudi brez besed izrazim del svoje osebnosti.