Rizartroza je beseda, ki je dolgo nisem jemala resno. Zvenela je preveč klinično, preveč oddaljeno. Nekaj, kar se zgodi drugim. Dokler nisem začela opažati, da me pri določenih gibih boli palec. Ne močno, ne stalno, ampak dovolj pogosto, da ni šlo več za naključje. Odpiranje kozarcev, stiskanje, tipkanje. Majhne stvari, ki jih prej sploh nisem zaznala.
Najbolj zavajajoče pri rizartrozi je, da bolečina ni vedno prisotna. Pride in gre. En dan je vse v redu, naslednji dan pa že preprost oprijem zahteva več pozornosti. In ravno zaradi tega jo je lahko dolgo ignorirati. A telo ima svoj način opozarjanja. Če ga ne poslušaš, postane glasnejše.
Ko sem začela bolj opazovati roko, sem ugotovila, kako zelo palec sodeluje pri skoraj vsakem opravilu. Rizartroza ne vpliva na velik del telesa, a vpliva na funkcijo. Na občutek samostojnosti. In to je tisti del, ki te najbolj preseneti. Ne gre za bolečino samo po sebi, ampak za omejitev, ki se prikrade v vsakdan.
Zanimivo je, kako se odnos do gibanja spremeni. Naučiš se drugače prijeti, drugače razporediti obremenitev, vzeti si več časa. Rizartroza te prisili v počasnost, a hkrati v večjo zavest. Ne gre več za moč, ampak za ekonomičnost gibov.
Danes rizartroze ne dojemam več kot diagnozo, ampak kot stanje, s katerim se učiš živeti. S prilagoditvami, z razumevanjem, z manj pritiska nase. Ne pomeni konca uporabe roke, pomeni pa, da jo začneš uporabljati bolj spoštljivo. In ko to sprejmeš, vsakdan postane bolj obvladljiv, tudi če ni več povsem tak, kot je bil prej.
Sčasoma sem ugotovila še nekaj. Največjo razliko naredijo majhne spremembe. Ogrevanje rok, kratki odmori, pripomočki, ki razbremenijo prijem. Rizartroza te nauči potrpežljivosti in sprejemanja. Napredek ni linearen, so boljši in slabši dnevi. A ko prenehaš siliti skozi bolečino in začneš sodelovati s telesom, se vsakdan umiri. In ta občutek nadzora, četudi delnega, prinese več olajšanja, kot bi si sprva mislil.