Prvič sem poskusila teran nekega poznega poletnega popoldneva, v majhni vasi nad Koprom. Spomnim se, da me je v trenutku prevzel njegov vonj – nekaj med rdečim sadjem in zemljo po dežju. Bil je močan, skoraj trmast, tako kot ljudje, ki ga pridelujejo. V tistem trenutku sem razumela, zakaj je teran več kot le vino. Je del kraja, vetra in ljudi, ki mu dajejo svoj značaj.
Gostitelj, starejši gospod z zdelanimi rokami, mi je razlagal, da pravi teran zahteva potrpežljivost. ‘Če ga hočeš razumeti,’ je rekel, ‘ga moraš pustiti dihati. Tako kot človeka.’ Takrat se mi je to zdelo nekoliko romantično, danes pa razumem, da je imel prav. Dobre stvari potrebujejo čas. Tudi jaz sem bila v tistem obdobju na razpotju. Želela sem prehitro vse spremeniti, popraviti, pospešiti.
Vsak požirek terana je bil opomnik, da življenje ni vedno gladko in da ravno ta kislina, ta robatost, daje značaj. Po nekaj kozarcih, ko se je sonce počasi spuščalo nad vinograde, sem se prvič po dolgem času počutila mirno. Teran je imel nekaj prizemljenega, skoraj terapevtskega.
Od takrat sem ga pila še večkrat – ob različnih priložnostih, v različnih družbah. Včasih me je spomnil na tisti dan, drugič mi je bil le spremljava k večerji. A vedno, ko sem okusila tisti značilni priokus kraške zemlje, sem začutila isto povezanost s prostorom. Teran me je naučil, da ni treba vsega razumeti takoj. Da se stvari razkrivajo počasi, če jim daš prostor in čas.
Danes imam doma eno steklenico, ki čaka že več kot leto dni. Ne vem še, kdaj jo bom odprla – mogoče ob kakšnem pomembnem preobratu, mogoče čisto po naključju. Ampak vem, da bom ob prvem požirku spet pomislila na tisti popoldan, na kamen, na sonce in na potrpežljivost, ki sem se je učila skupaj z njim. Teran ni le vino. Je zgodba o vztrajnosti, o zemlji in o nas, ki se vsak dan znova učimo dozoreti.