Deteljni me spomnijo na moj babico

O le kako ta čas beži in ko te določeni ljudje zapustijo, te včasih nekatere stvari spomnijo na njih, tako mene spomnijo dateljni na mojo babico. Priznam, da vedno, ko sem prišla k njej, mi jih je dala na mizo in rekla naj pojem kakšnega, jaz pa sem se na začetku prav spakovala, ker mi niso bili dobri. Ni odnehala, vedno mi jih je dala in počasi sem  se na njih privadila. Danes, ko babice več ni, ko so dateljni v bližini, ali v trgovini ali kjerkoli drugje, jih jaz moram kupiti in jesti, spomnijo me na mojo babico, spomnijo me na trenutke z njo, počutim se kot da je spet ob meni. 

Kako ta čas beži, le zakaj, srečna sem, da obstajajo spomini, hkrati pa vedno, ko so kje dateljni po mojem licu priteče kakšna solza, vse bi dala, da bi jo še enkrat objela, da bi mi lahko govorila kako zdravi so dateljni in želela da jih jem. Ta občutek, ko veš, da te je nekdo imel neizmerno rad, da ga je skrbelo zate, ti pa si takrat to jemal kar tako, ker si šele začel živeti, kaj vse bi dala, da bi takrat imela te moje možgane, še večkrat bi jo objela in rekla, da jo imam rada. 

Zdaj pa so dateljni tisti, ki me spomnijo na njo in lahko bi bili še kako slabi, ko bi jih pojedla in imela rada. Včasih so naše babice marsikaj vedele in bile res pametne, mi pa jih kar nismo poslušali, čez čas vidimo, da so za marsikatero stvar imele prav, pa da to ni pomenilo, da težijo, le skrbelo jih je za nas.

Draga moja babica, tvoji dateljni bodo vedno dobri in okusni, pa čeprav veš, da jih nisem marala, ti pa si me naučila, da so zdravi in zaradi tebe sem mogoče sedaj tudi bolj zdrava. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja