Oče je človek, ki vedno doma kaj novega naredi. Tako pri njem nikoli dela ne zmanjka. Lahko bi pri vsem tem delu nosil delovne rokavice, a jih ne, ker pravi, da v rokavicah, ne more delati. Včasih se še pošali na račun tistih, ki jih nosijo.
Velikokrat za pomoč prosi tudi mene. Tako me zjutraj pokliče in me prosi, če bi popoldan lahko prišel pomagat. Takrat vem, da vsega ne zmore sam in da delo, ki me čaka zagotovo, ni lahko. Tako imam v avtu delovne rokavice, ker sem že nekajkrat delal z njim in sem potem imel poškodovane roke, tega pa si sam ne morem privoščiti, ker sem zaposlen v bolnišnici. Tako se mi še danes smeje, ko vzamem delovne rokavice in si jih dam gor, preden začneva delati.
Tokrat sem mu prišel pomagat postavljati ograjo po travniku. Ko že misliš, da to ni težko delo, se še kako hitro izkaže, da je naporno in da roke zelo trpijo, ko moraš vrteti kolut mreže in jo nositi po celem travniku. Zelo prav so mi prišle delovne rokavice, ker drugače bi moje roke bile poškodovane.
Tisti dan nisem bil razpoložen, da se je oče ponovno šalil na moj račun, da nosim delovne rokavice. Tako sem mu rekel nazaj, naj se iz mene ne norčuje, ker mu ne bom več prišel pomagat. Malo me je presenečeno pogledal, potem pa je videl, da me to res moti in od takrat naprej mi nikoli več ne omeni, da nosim delovne rokavice, ker se zaveda, da mi to ne paše.
Vsak človek se obnaša, kot mu paše. Moj oče je doma in res ni pomembno, kakšne roke ima, jaz pa hodim v službo, kjer moram imeti čiste in nepoškodovane roke in zato mi delovne rokavice še kako pridejo prav, ko me kliče oče, naj mu pomagam, ker pri njem ni lahkih del.