Ko sem bila mlajša sem vedno bila obkrožena z športom, to mi je pomenilo ogromno, moji starši so ravno tako podpirali šport in tako sem večkrat gledala priprave športnikov, kako trenirajo. Sama sem obiskovala kar nekaj športnih dejavnosti, trenirala sem tek, igrala košarko in hodila na plesne vaje.
Te tri športne aktivnosti sem ohranila čez celo osnovno šolo, tudi v srednji šoli sem nadaljevala z atletiko in še vedno vseeno zelo rada opazovala priprave športnikov, ker sem tako tudi požirala znanje zame. Ta športni adrenalin sem potrebovala z njim sem se počutila živo. Kasneje sem spoznala fanta, ki pa žal ni bil športni tip človeka in upala sem v uspešno vezo. Vendar pa sem iz vikenda v vikend obupovala, z njim mi je postalo dolgčas, on bi za vikende samo počival, jaz pa sem hotela dogodke.
Tako je počilo, ko sva obiskala Pokljuko in so bile ravno priprave športnikov, tako sem bila srečna, da si bom to lahko ogledala, enostavno nisem videla, da mojega fanta to sploh ne zanima. Po določenem času je začel namigovati, da greva, ker seveda nisem želela sem ostala in gledala naprej priprave športnikov, bila sem srečna, da sva naletela na ta dogodek. Potem pa je moj fant vedno bolj postajal slabe volje, naveličan in mi začel težiti, da mu je dolgčas in če lahko greva. Tisti trenutek pa sem končno spoznala, da nisva za skupaj. Kajti briljantno jasno mi je bilo, da če naletiš na priprave športnikov, da si lahko srečen, da jih gledaš, ne pa da ti je odveč.
Odločila sem se, da si ne bom pokvarila dneva in popustila, da je bilo tako kot je on želel. Seveda sva šla v gostilno jest in pit. Kako grozno mi je bilo, da sva tam notri sedela, zunaj pa zamujala priprave športnikov, vendar se nisem dala, do večera, zvečer pa sem ga pustila, ker nisem zmogla več, preveč sva si bila različna in postajala sem človek, ki nisem bila.